ZAČASNA SPREMEMBA RAZPOREDA DELOVNEGA ČASA IZ ENOIZMENSKEGA V DVOIZMENSKI DELOVNI ČAS

Če med letom nastopijo okoliščine, zaradi katerih je treba razpored delovnega časa začasno spremeniti, zakon dopušča, da delodajalec med letom začasno prerazporedi delovni čas. Začasne prerazporeditve delovnega časa ni mogoče predvideti v naprej. Do takšne spremembe v organizaciji dela lahko pride zaradi objektivnih okoliščin, tehničnih razlogov ali razlogov organizacije dela (tudi COVID-19 razlog), ki narekujejo začasno prilagoditev delovnega procesa in s tem delovnega časa. Pri tem mora upoštevati enake omejitve, kot v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa (delovni čas največ v trajanju 56 ur tedensko, dnevni počitek najmanj 11 ur, šestmesečno oziroma enoletno obdobje, v katerem se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost).

Zakon o delovnih razmerjih sicer ne določa razlogov za začasno prerazporeditev delovnega časa, vendar se glede na namen zakonodajalca v zvezi z začasno prerazporeditvijo lahko opremo na razloge, določene za neenakomerno razporeditev, kot so narava ali organizacija dela oziroma potrebe uporabnikov. Razlogi za začasno prerazporeditev delovnega časa so lahko določeni v pogodbi o zaposlitvi, splošnih aktih delodajalca oziroma za delodajalca zavezujočih kolektivnih pogodbah. Vendar tudi ta zapis ne pomeni, da siceršnji dogovor o delovnem času ne velja, pomeni le, da ima v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena pravica o delovnem času, lahko tudi izjeme.

Delodajalec mora v namen začasne prerazporeditve delovnega časa:

• sprejeti sklep in pravilnik o začasni prerazporeditvi delovnega časa,
• delavce in sindikate pri delodajalcu o tej začasni nameri pravočasno PISNO obvestiti. In sicer najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa oziroma 3 dni preje, če gre za 10 in več delavcev, na način, ki je pri njem običajen (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije).

Enak postopek spremembe velja tudi v primeru uveljavitve začasne neenakomerne razporeditve delovnega časa, kjer tudi v tem primeru tedenska delovna obveza delavca ne sme , skupaj z nadurami, znašati več kot 56 ur na teden! Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa ( daljši ko je čas več je odmora! 154. člen ZDR-1) .

Zaščita delavcev

Delodajalec na sme odrediti dela v začasno prerazporejenem delovnem času:

• delavki v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka,
• delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti,
• delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju izvajalca medicine dela, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje,
• delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s tretjim odstavkom 143. člena tega zakona,
• delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

Delodajalec sme odrediti delo v začasni prerazporeditvi delovnega časa , le na podlagi PISNEGA soglasja delavca v naslednjih primerih:

• delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let,
• enemu od delavcev – staršev, ki neguje in varuje otroka, mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, in ki živi sam z otrokom,
• starejšemu delavcu (delavec starejši od 55 let!).

Izredno izmensko delo, V primeru izmenskega dela in deljenega delovnega časa se dnevni in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju kot ga določa zakon, zagotavlja v obdobju 6 mesecev.

Začasna prerazporeditev delovnega časa je izjema IN NE PRAVILO, kot to napačno razumejo in uporabljajo nekateri delodajalci! Za izjeme od dogovorjenega pravila je značilno, da nastopijo le v izjemnih primerih ali pod izjemnimi pogoji, zato jih ni mogoče uporabljati kot splošno pravilo!